Po vseh posnetkih in slikah, ki sem jih več kot leto dni preiskoval na internetu, sem seveda vedel, da tokrat končno vidim jezero Cavagnac, in to v živo. Ne morem opisat občutka, ki me je takrat prevel, občutka, ko prvič zagledaš vodo, na katero tako nestrpno čakaš, tako dolgo…

Do rampe, ki jo odprejo ob 12:00, smo prispeli že kakšne pol ure prej, v še vedno zelo neugodnih vremenskih razmerah, veter in dež brez predaha. Pred vhodom sta že čakala dva avtomobila, eden iz Nemčije in drugi iz Nizozemske, torej smo vsi zbrani, za sabo imeli dokaj podobno pot. Natanko ob 12:00 so odprli vrata in nam pomahali, da en za drugim zapeljemo noter ter nas vse skupaj nato povabili v kočo. Sprejem je bil resnično lep, predstavila sta se nam oba lastnika z vsemi delavci, vsak posebej z roko in pogledom v oči, resnično osebno, kar ti zagotovo da občutek domačnosti in dobrodošlosti. Vsakomur so ponudili kavico, žganje, pivo, kar je kdo želel in nam vsem, ki smo bili zbrani, predstavili pravila obnašanja in samega ribolova, kaj se sme in kaj ne. Najprej na splošno za vse, nato so vsakemu od nas ribičev, določili enega od delavcev, ki je dodeljenemu ribiču predal še knjigo s pravili, zabeležil morebitne dodatke pri naročilu (npr. koruza, bojli, kosilo, večerja…) ter ga odpeljal na rezervirano pozicijo.

Kot sem že omenil, smo bili za zdaj na končnem cilju le z mojo polovico oprave. S tem je bila vsa logistika na meni. Tako sem Davea, lastnika jezera prosil, da zame pokliče še lastnika rezervirane hiše in nas nekako usmeri na lokacijo saj gospod, ki oddaja hišo, ne govori angleško, z mojo francoščino pa prav tako ni nič. Na koncu nas je do tja odpeljal kar Dave sam, in z nami ostal še toliko, da je prevedel določene nujne zadeve. Ko smo se namestili in razpakirali, smo se vrnili na jezero. Glede na to, da bodo moji ves dan z menoj, sem moral še za njih priskrbeti večerjo. V koči sem torej povprašal, kaj je tega dne na all inclusive meniju in glej, prav lazanja, ki jo vsi obožujemo. Tako sem naročil še dve in za ta dan preskočil tudi to prepreko.

Po potrditvi naročila me je tretji od vodij, Ross, s čolnom odpeljal do pozicije, kjer me je že čakal šotor z vso opremo, ki spada zraven. Pozorno so vzeli v obzir še to, da je z mano družina in tako sta nas pričakala kar dva bivvya in trije ležalniki, prav tako pa še štirje hoboki koruze, ki sem jo naročil preden sem šel pogledat hišo. Seveda sem Rossa med potjo povprašal kje ter kako loviti in svetoval mi je nekaj lokacij, prav tako pa dodal, da omemebe vrednih odstopanj v strukturi dna nimajo, zato naj se raje držim lokvanjev in ne zanemarim zaliva na levi strani pozicije. Ko je Ross odšel, sem počasi pripravil palice in naveze, ter čas želel izkoristit še za sondiranje, da vendarle vidim tudi sam, kako izgleda situacija pod vodo. Še preden pa sem dobro prišel do prve zaplate lokvanjev, je začela pihat prava burja, z vesli sem komaj kljuboval valovom in se na bregu zasidral na sosednji poziciji, kjer ni bilo nikogar. Brž sem pobegnil v šotor k svojim in med tem je že močno deževalo. Tako smo le čepeli v šotoru in čakali, da dež vsaj malo poneha in se vrnemo v kočo, saj se je bližal čas večerje, ki je sicer ob 17. uri. Na koncu je lakota premagala strah pred mokrimi oblačili in smo se kar odpravili peš proti lazanji. Po okusni večerji, sem svojo družinico odpeljal do hiše in se ponovno vrnil na jezero, kjer sem končno lahko začel s tem, zaradi česar sem prišel. Razmere so bile še vedno daleč od idealnih in tudi ura je bila že osem zvečer, tako sem, povsem na pamet, razvozil sisteme prav toliko, da sem imel palice v vodi.

Prvo noč sem še resničneje občutil, kaj pomeni ribolov pod Pirineji. All inclusive paket namreč ne vsebuje spalne vreče, svoje pa prav tako nisem jemal, češ kaj mi bo vroča spalka julija, na jugu Francije, po vrhu vsega pa dela še večjo gužvo, v tako ali drugače, do zadnjega kotička nabasanem karavanu. Že tako sem se čudil, kako mi je vse sploh uspelo spravit v avto, ker ko sem zunaj gledal vso pripeljano kramo. Po primerjavi z razpoložljivim prostorom v avtu, se mi je tako ali tako zdelo nemogoče, da smo vse naložili, a sem sam sebi znova dokazal, da vse gre, če se hoče. Čez dan je bilo namreč kljub dežju in oblakom, še vedno okrog 26 stopinj. Kakor je Dave povedal ob našem prihodu, je zadnja dva dni bilo prvič v zadnjih treh tednih, da se je temperatura spustila pod 30 stopinj, dvakrat je bilo celo preko 40. No, ponoči se pa je temperatura spustila do 5 stopinj celzija in k sreči sem imel s sabo dvoje dolgih hlač in oboje sem navlekel nase, da sem nekako zdržal preko noči, in ne le prvo noč, tudi kasneje, ko so bili dnevi lepši, je bilo ponoči tam med 5 in 8 stopinj.

Kar se ribolova tiče se do jutra seveda ni dogajalo nič. Okrog 9. ure mi je Dan dostavil zajtrk, ob katerem sem si privoščil še kavico, nato pa šel v čoln, da zares presondiram in raziščem svoj del vode. Sem sta spadali še sosednji: leva in desna pozicija, ki sta bili prosti, vendar kakorkoli že, je tako ali tako povsod enako. Muljasto dno, ki se od obale spušča do 1,4m globine pri lokvanjih, oddaljenih kakšnih 80m od obale. Tako sem dve palici namestil vsako na svoj rob zaplate lokvanjev. Direktno pred sabo sem namreč imel špranjo med dvema poljema lokvanjev, eno palico pa sem seveda namestil v zaliv na levi strani, prav tako med lokvanje.

K sreči je zjutraj prenehalo deževati, čeprav je ves dan pihal močan veter in tako niti nisem mogel videti aktivnosti ribe, o kakšnem skoku pa tako ali tako lahko bolj sanjaš, kot mi zjutraj je zagotovil Dan. Menda se tukaj krap zelo redko pokaže iz vode. Ko se je vendarle proti večeru malce umirilo, sem v zalivu, med lokvanji in obalo, opazil zelo veliko mehurčkov, zato sem palico potegnil iz lokvanjev. Tja, kjer sem videl mehurčke, sem nametal nekaj pesti Pineapple bojlov ter približno 2kg koruze in vmes le spustil navezo s single Caramel nut popup-om, ker je ves zaliv dovolj majhen, posledično pa tudi razdalja med lokvanji sredi zaliva ter obalo.  Glede na to, da je bila ura že blizu sedme zvečer, sem nameraval sistem tako ali tako pustiti čez noč, saj na nemalo jezerih, krapi ponoči rijejo prav po robovih obale. Vendar resnici na ljubo, še nikoli kadar sem se zanašal na mehurčke, ki niso bili na krmljeni poziciji, nisem beležil uspeha. Tokrat temu ni bilo tako. Ko je sonce kazalo le še konice svojih žarkov v polmraku, se je iz zaliva oglasil moj Carp Sounder, jaz pa sem se nekako v pol transu zapodil k palici. Od šotora do tja me je ločilo slabih 50m in čeprav sem jih hitro premagal, sem imel v tem času res polno glavo čustev: v Franciji si, loviš krape, več kot en dan si tukaj brez znaka ribe, zdaj ti pa tuli piskač,… Kmalu, ko sem prijel palico v roke, sem vedel, da na drugi strani ni enega tistih krapov, ki sem jih vse leto prej gledal na internetnih slikah in vendarle, kmalu sem zajel prvega francoskega krapa! Moral sem se kar malo usesti na tla, podmetalka v eni roki, palica v drugi, v mreži pa prvi francoski krap, lepa mala luska, ki je v jezeru zagotovo od ikre naprej, ker tako majhnih, vem že od prej, ne vlagajo v jezero. Po moji oceni je imel polna 2 kilograma in seveda sem se moral z njim poslikati, saj je vendarle to moj prvi francoski krap in tako bo hočeš nočeš ostalo.

Ko sem ga izpustil, sem bil seveda zadovoljen, ker kakor koli pogledaš, kjerkoli, kadarkoli, ko ujameš prvo ribo je vse laže. Načeloma. Do jutranje kave je bilo to vse, vsaj kar se tiče dogajanja. No, med pitjem kave me je zmotil ”pip” na palici, ki je bila nameščena na robu polja lokvanjev, raztezajočega se v zaliv, in čez čas spet ”pip” in to je to. Nisem se kaj dosti vznemirjal, tako ali tako sem imel namen po zajtrku izvleč vse naveze in obiskat bazni tabor, torej mojo in bratovo družino. Ko sem izvlekel palico, ki me je motila med kavo, na njej sem imel navezo z 2 x 15mm Pineapple N-buytric bojli, sem bil malo da ne šokiran, ko sem zagledal, kaj se je ujelo. Rdečeperka, in to sploh ne velika, nič daljša od desetih centimetrov.

Ko sem prišel v bazo smo se dogovorili, kako preživeti preostali dan. Namera je bila najprej obiskati turistični info center, da nam še oni kaj predlagajo in si tako laže splaniramo teden. Že res, da je bil zame v prvem planu ribolov, vendar kadar potuješ z družino, se je pač potrebno malce bolj prilagodit. Poleg tega pa bi bilo tudi meni malce škoda prepotovati 1300km in vse, kar bi videl, bi bilo jezero. Dodatna stvar, ki mi je olajšala celotno zadevo je dejstvo, da je jezero v celoti precej plitvo, čez dan je precej prometa s čolni, bodisi ribičev, bodisi osebja, ki sicer potuje vedno po isti določeni trasi med posameznimi pozicijami, ob dostavi hrane ali pa drugih dodatkov, ki jih naročijo ribiči. Tako v dnevnem času akcije niti nisem pričakoval, ta pa ni bila opazna niti dan poprej, ko sem bil ves dan za vodo.

Tako smo si v ponedeljek ogledali zanimiv srednjeveški grad Belcastel, ki leži na pečini, pod njim pa stoji vas z istim imenom, ki izgleda kot da je obstala v času grajskega razcveta. Zares lepo za pogledati. Naslednji dan smo si ogledali slap Cascade de Salles la Source in se dolgo sprehajali do naslednjega slapu, do katerega pa nam ni uspelo priti, ker je edino pot, ki smo jo do tja našli, blokiral domačin. Ta je postavil barikade proti turistom, ki očitno do slapu hodijo po njegovi zemlji, kar mu ni všeč. Seveda ne zna angleško in nam ni mogel odgovoriti, ko smo ga spraševali o alternativni poti, čeprav je zgledal tako, kot da bi nam z veseljem ustregel. Saj ga razumem, človek želi imet svoj mir.

Nato, mislim da je bilo v sredo, ko je bil končno prvi, res pravi lep sončen dan, smo se odpravili v Rodez, v živalski in zabaviščni park Le Jardin es Betes. Žal bi mi bilo, če tega nebi obiskali, saj imajo tam res veliko živali, igral ter vlakcev za otroke, me drugim tudi tornado kakršnega imajo v Gardalandu in to vse brez doplačil. Plačaš karto, ki ne predstavlja posebnega stroška in imaš vključeno vse. Meni je bil seveda najbolj všeč ribnik s Koi krapi, v katerega je moj sine vrgel dudo, ki jo je takrat še veselo cuzal. Duda je bila dovolj daleč, da je nisem mogel prijeti z roko, zato sem instinktivno zgrabil svojo Carpchoice šilt kapo in z njo zajel dudo, ter požel aplavz ostalih obiskovalcev, ki so bili priča izjemnemu dejanju.

Od ponedeljka do srede sem torej po zajtrku, okrog 10h odhajal z jezera in se vračal ob 17h, ko mi je bila dostavljena večerja. Vse tri dni je bilo vreme prav lep, ne prevroče, le noči so bile hladne, kot sem že omenil. V noči iz srede na četrtek je začelo ponovno malce deževat in ravno, ko sem ugotavljal kakšen dež je to, da ga ni ne v vremenski napovedi, niti na radarski sliki, me zmoti pisk. Spet palica v zalivu, vendar sem si rekel, da če ne bo pol run, v dežju nebom šel ven. Zjutraj, ko sem šel pogledat kaj se je dogajalo, je bila palica vržena iz piskača, na lasu pa brez bojla. Kdove kaj je bilo…

Ta dan se je druga polovica naše odprave odločila, da se bo šla kopat na eno bolj oddaljenih naravnih jezer, kamor se nam ni ravno šlo, zato smo imeli družinski dan na moji poziciji ob jezeru. Ponovno mi je šel na roko večerni meni, tokrat hamburger in spet sem naročil še dve dodatni porciji. Od vsega dogajanja čez dan, se je v tistem trenutku zgodil še najzanimivejši dogodek, sicer ne najbolj smešen, ki pa se mu danes lahko kljub temu, brez slabe vesti nasmejim… V jezero je namreč padel moj sine. Sam sem stal le pol koraka od njega, on pa je sedel na robu platoja in me provociral tako, da se je zibal. V tistem trenutku se je nagnil preveč nazaj in ”čmok”. Kot rečeno, sem bil povsem zraven, tako da sem se le sklonil in ga potegnil z vode. Glede na to, da je sin kraparja, je bil dogodek po moje neizbežen in če že, zakaj nebi padel v jezero prav v Franciji?

Kar se ribolova tiče ni bilo nič posebnega, do trenutka ko je bilo treba izvleč palice in moje dostaviti nazaj v stanovanje. Prav v trenutku, ko sem navijal laks na drugi izmed palic, ki sta bili na odprtem, se je ponovno oglasila palica v zalivu. Tokrat prav neprekinjen piiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii….v eno. Šprint do palice, primem palico, trzne in vse popusti. V tem zalivu je kar nekaj štorov in očitno je riba enega zapela in utrgala laks.

Petek je bil zame zadnji dan na jezeru, kajti pred nami je bila ponovno dolga pot. Tako sem se dogovoril z osebjem, da me po večerji poberejo, da zaključimo plačilo in se poslovimo. Pred samim odhodom, sem v zalivu za slovo uspel ujeti še malega, za dlan velikega krapiča. Mislil sem si, ostali lahko lovite vložene kapitalce, jaz lovim le krape s pedigrejem.

Tako sem v noči s petka na soboto po enem tednu spal na toplem in v postelji. Le da spanje ni trajalo prav dolgo, kajti ponovno smo zgodaj zjutraj krenili na pot, na naslednjo turistično etapo, s prvim ciljem, mestom Marseille.

Rok Kovačič

P.S.: Ne pozabite prebrati prvega dela reportaže