Vse skupaj se je začelo 17. septembra 2018, na moj 29. rojstni dan, ko me je sredi dne nenadoma preblisnilo, da naslednje leto praznujem tridesetko. No, zanimivo pa mi tokrat po glavi niso rojile misli o tem, kako noro fešto bo potrebno organizirat, koga povabit ipd., kot se to pač dogaja večini mojih vrstnikov. Ne, razmišljal sem predvsem o tem, kako počastiti samega sebe za ta okrogli jubilej, torej katero jezero si privoščiti… Kot krapar sem zelo odprtega duha in kadar gre za izbiro jezera, nisem na noben način omejen, pa tudi ne član RD-ja, da bi pretežno lovil v domačem revirju. Pri tem mi gre na roko, da prihajam z Dolenjske in neke blazne izbire niti nimam. Do zdaj sem lovil že na prenekaterem jezeru v Sloveniji, trudim pa se čim več loviti tudi v tujini. Po Avstriji, Hrvaški, Bosni in Madžarski, moram tako za svojo tridesetko resnično izbrati prav posebno destinacijo.

Če si vpet v kraparijo in je govora o sanjski destinaciji za ribolov, je po mojem mnenju Francija ultimativna izbira za ves kraparski svet. Potem se pojavijo nova vprašanja: kam, kdaj, kako z dvema otrokoma, od katerih en šteje le leto in pol? Kar lep organizacijski izziv če upoštevam, da bomo najmanj štirje, poleg tega pa gre za ribolov in bo verjetno potrebno še nekaj opreme… Letalo seveda odpade, tako o tem nisem niti razmišljal. Ostaja torej klasični transport, čeravno je Francija precej daleč. Naslednje je vprašanje: kam? Gledam na Googlov zemljevid in iščem jezera, primerna za ribolov, locirana na jugu Francije ter pri tem ugotavljam, katero bi nam bilo najbliže. Hja, na koncu sem končal tam, kjer sem v bistvu začel. Že nekaj let sem namreč na FB spremljal jezero Cavagnac, ki leži prav na jugu Francije v regiji Aveyron, na jugu Pirinejev. Tako sem nemudoma vzpostavil kontakt preko FB in prvi odgovor je sledil prav hitro. Začela se je debata…

Ribolovne rezervacije na jezeru Cavagnac so tedenske in brez izjeme omejene od sobote do sobote, zato bi bila zame najbolj elegantna rešitev, da se odpravim tja poleti, ko koristim dva tedna letnega dopusta, kar nam omogoča dovolj dobro organizacijo potovanja v tem obdobju. Tako smo se odločili za termin med 27. julijem in 3. avgustom. Pri rezervaciji termina sem lahko izbiral le med t.i. Single swimm pozicijami, ker sem planiral loviti sam. Tako so mi predlagali pozicijo Herons Point, kar mi seveda sprva ni kaj dosti pomenilo, zato sem na njihovi spletni strani dodatno preveril podatke in mikro lokacijo pozicije. Po opisu sodeč sem bil dokaj zadovoljen. Ne preblizu, ne predaleč od koče oz. vhoda, kar zame pomeni manj hoje ob obiskih žene in otrok, dovolj ”vode” za loviti in ves manjši zaliv imeti le zase… Skratka, bolj kot sem gledal in bral, bolj mi je bila pozicija všeč. Odločitev je torej padla.

Ob rezervaciji sem izbral paket All inclusive. Zakaj? Izkušnje in predvidevanje, da bo prav v vsakem primeru, avto nabasan do zadnjega kotička, kar seveda pomeni, da razen piskačev, rol in drobnega pribora, vse drugo od opreme, v nabasanem avtu, tako ali drugače, ne bo našlo svojega mesta. No, k temu sem sicer dodal še palice, na katere sem resnično čustveno navezan, saj sem z njimi lovil povsod do sedaj in me spremljajo že skoraj desetletje. Prav v ta namen sem si s kitajske naročil nosilce ribiških palic, ki sploh niso napačni. Gre za dva pasova, ki jih pripneš na ročice nad vrati vozila, po sredi pa imajo manjše pasove z ježki, na katere spredaj in zadaj palice fiksiraš.

foto vir: https://www.cavagnac.com

Naslednji izziv je bila organizacija prenočišča za družino. Ob jezeru seveda imajo sanitarije, tuše, pripravljajo hrano in drugo, vendar z leto in pol starim otrokom resnično ne gre spati v šotoru in po moje razumete, kaj s tem mislim. Tako sva s sogovornikom, v glavnem je to bil Dave, eden od bratov Frechou, ki sta lastnika jezera, začela iskati opcije za nastanitev preostalih družinskih članov. Kakor se je kasneje izkazalo, Dave tudi nekoliko bolje obvlada angleščino od svojega brata. Mislim, da je trajalo kakšen mesec dni, preden sva našla ustrezno opcijo. Kmalu se je namreč izkazalo, da je najbližja hiša, primerna za najem, ki se nahaja na samem začetku jezera, kjer je bil nekoč mlin, v tem terminu že zasedena. Ko sem to hišo v živo videl prvič in potem še vsakič, kadar sem se peljal mimo, mi je bilo vse bolj žal, da je temu tako. Hiša namreč zgleda kot iz pravljice, in še lastnik ima očitno rad oldtajmerje, saj sem vsakič, kadar sem šel mimo, občudoval spredaj parkirani avto, še najbolj podoben Fordovemu modelu A in pa športnega Mercedesa, verjetno iz 50ih ali 60ih.

foto vir: https://www.booking.com/hotel/fr/moulin-du-soustre-cavagnac.en-gb.html

Na koncu mi je za najem bila ponujena hiša, ki je od jezera oddaljena nekoliko dlje, saj bliže od »mlina« resnično ne gre. V bistvu je šlo za preurejeni skedenj, ki že po slikah sodeč zgleda resnično vrhunsko. Staro, združeno s povsem novim, sodobno in okusno, vrhunskega izgleda. Cena za teden dni je bila precej ugodna, še posebej, ker gre za hišo s tremi spalnicami. Po tako dolgem iskanju in skorajšnji obupanosti, sem ponudbo seveda sprejel in kontaktiral še lastnika hiše. Z njim sem komuniciral po e-pošti, čemur so sledili okoreli Googlovi prevodi, saj možakar ne razume besede angleško. Kakorkoli že, sva kočno vse dogovorila, čemur je sledilo nakazilo avansa za potrditev rezervacije.

Zadeva s hišo, mi je zdaj prinesla nove skrbi. Nekako si nisem mogel predstavljati, kako bi zgledalo, da bi bila moja žena sama, z dvema otrokoma, v tako veliki hiši. Razmišljati sem torej začel v smeri, kako to hišo napolniti. Poleg tega je na tako dolgi poti nekoliko bolje, če odprava šteje več članov, bodisi zaradi družbe ali pa delitve stroškov. Torej novo vprašanje: ”kir je tok nor da bi šel z mano v to?” Razmišljal sem v vse smeri. Ribiški kolegi so eno, družinske počitnice pa seveda nekaj povsem drugega. Tako me je razmišljanje nekako potegnilo k mojemu bratu. Ta je sicer moje popolno nasprotje, vsaj kar se tiče ribolova in narave. Tako ga s tem seveda nebi pridobil. Imava pa nekaj skupnega: oba rada potujeva. Glede na to, da gre za pot v Francijo, bi ga morda lahko pridobil…

Novembra smo brata obiskali za njegov rojstni dan in sem ga mimogrede malce povprašal o družinskih načrtih za naslednji dopust. Bil je kar presenečen, saj je bilo malce zgodaj za tovrstno načrtovanje. Seveda svojih načrtov še niso imeli, zato sem jima z ženo predstavil naš načrt in pa situacijo s hišo, ki je kljub vsemu, za tri osebe nekoliko prevelika. V svoji vnemi sem skoraj postal turistični promotor francoskega juga, saj sem jima predstavil prav vse tamkajšnje turistične znamenitosti in pričaral slikovitost pokrajine v okolici jezera, pri tem pa nisem pozabil niti na izbrane postojanke ob poti. Pot bi v enem kosu trajala kar 16 ur, tako da je bil vmesni postanek s prenočitvijo, vsekakor v načrtu. Glede na to, da imata tudi sama otroka, še 2 meseca mlajšega od našega najmlajšega, sem ju pozval k dobremu razmisleku pred odločitvijo, saj je časa zanjo tako ali tako še dovolj.

foto vir: https://www.cavagnac.com

Leto 2018 se je zaključilo, prišel je januar in čas ko je planiranje dopusta postalo vse bolj aktualno. Tako sem poklical brata in ga povprašal, kako sta se z ženo odločila. Z načrtovanjem poti moram namreč nadaljevati, ne glede na njuno odločitev. Kar nekoliko presenetljivo sem sprejel njegov pozitivni odgovor, tako da sva se brž dogovorila za sestanek, na katerem dorečemo podrobnosti.

Jezero in vas Cavagnac ležita v bližini kraja Bournazel, od nas oddaljenega dobrih 1300 km. Vožnja do tja bi naj trajala nekaj več kot 15 ur. Kot odlično mesto za postanek se je ponujala Nica, natančno na polovici naše poti, tako smo tam našli ugoden hotel in rezervirali sobe. Ker gre za družinski, poletni dopust, seveda ne sme manjkati morje. Tako smo si skupaj izbrali Marseille, kjer smo našli apartma za vse nas, da tam ob povratku ostanemo še od sobote do srede. V zameno za vse potrpljenje in izzive, sem moral vso to pot nekako kompenzirat s svojo partnerko in starejšim sinom. Tako sem že od vsega začetka imel v planu še postanek ob Gardskem jezeru in obisk zabaviščnega parka Gardaland. Tudi sam rad potujem in si ogledam stara mestna jedra tujih mest in bom tako še sam prišel na svoj račun z ogledom Verone, kakšno popoldne pred odhodom domov, ko se dopust počasi končuje, in je upočasnjeno bližanje domu vsekakor dosti boljše, kot pa hitri padec v realnost. Zato smo tudi v bližini Gardalanda na turistični kmetiji rezervirali sobo za vse nas. Tako smo imeli začrtano traso za naš letni dopust: Trebnje – Nica – Cavagnac – Marseille – Verona – Trebnje.

foto vir: Google maps

Počasi so stvari prihajale na svoje mesto, eno pomembnejših vprašanj zame pa je vsekakor bilo, katere vabe vzeti s seboj. Prebral sem vse možne reportaže, članke, objave in komentarje, ki sem lahko našel o jezeru, vendarle mi prav dosti uporabnega ni uspelo najti. Največ nasvetov je namreč bilo v smeri: ”poslušaj kar ti bodo povedali lastniki ali delavci na jezeru”, in kar se same vabe tiče: ”use lake boilies”, se pravi: ”uporabljaj bojle, ki jih prodajajo na jezeru”. Vendar moja trma in nekakšen patriotizem tu ne pije vode, saj želim loviti na domače, slovenske vabe. Zadnja štiri leta sem uporabljal proizvode enega proizvajalca in imel precej lepe rezultate, vendar sem že lep čas želel preizkusit nekaj novega. Od vseh naših ponudnikov sem se ves čas nagibal h CarpChoice ponudbi. Po prenekaterih objavah sodeč, beležijo lepe uspehe na različnih vodah, poleg tega pa njihova vizija ni usmerjena v stalno produkcijo novih in novih produktov, pač pa temelji na proizvodnji preizkušenih vab, brez kakšnih smešnih »PRE« poceni bojlov za krmljenje, kakršni so danes nemalokrat stalnica v ponudbi velikih ponudnikih. Moji dokončni odločitvi za Carpchoice pa je morda botrovala tudi usoda. Kakšne pol leta preden se mi je sploh porodila ideja o poti v Francijo, sem se prvič odpravil loviti na eno najlepših jezer za krapolov v Sloveniji, Slivniško jezero in tam spoznal Domna, gonilno silo CarpChoice ekipe, ki mi je tam predstavil svojo vizijo glede razvoja ter izdelave vab in spoznal sem, da imava na marsikatero vprašanje zelo podoben, če ne povsem enak pogled. Še en kvadratek torej obkljukan, v Francijo gremo s CarpChoce-om.

Počasi, res zelo počasi, je prišel julij. Zakaj tako počasi? Sam nisem nekakšen ljubitelj morja in mi je načeloma letni dopust, kot radi rečemo ”nujno zlo”. Tokrat temu pač ni bilo tako. Ko je bil do odhoda le še slab teden dni, sem poklical Domna, kdaj se lahko oglasim in prevzamem robo. Tako sem izkoristil lep, prost poletni dan in se s družino odpravil na izlet do Slivniškega jezera na kavico, potem pa k Domnu, ki me je oborožil s Sea monster, Red liver in Pineapple N-buytric ter seveda z različnimi pop up-icami, kjer ni smel manjkati Caramel nut, v celotni plejadi različnih dimenzij. Večkrat sem zasledil, da na tem jezeru u glavnem uporabljajo ”sprane” bojle, zato se za liquid-e tokrat nisem odločil. Slednje je morda bila napaka, tako bi se naslednjič nedvomno odločil drugače. Pomembno se mi zdi, da ni šlo za klasičen šoping, pač pa mi je Domen o vsaki vabi povedal kako je prišel do nje, kaj vsebuje in kako deluje. Tako od njega nisem odšel le z lažjo denarnico in kupom bojlov, pač pa še z novim znanjem in napotki, kako ravnati v specifični situaciji, v kateri se lahko znajdeš na ribolovu.

Nekaj dni za tem je končno napočil dan odhoda. V petek 26. julija ob 4h zjutraj smo se s polnim avtom odpravili proti Italiji. Potovali smo ločeno, bratova družina je krenila na pot malce pred nami, ker prihajajo iz okolice Krškega. Prvi postanek smo naredili pred mejnim prehodom Fernetiči, kjer sem dopolnil rezervoar, saj sem nameraval imeti dovolj goriva za prečkanje celotne Italije, ker je gorivo v Franciji nekoliko cenejše kot v Italiji. Poleg tega je do tu peljala moja partnerka, ki po tujini ne želi vozit, tako sem bil zdaj sam na vrsti za volan. Pot je potekala po načrtu, hvala bogu brez zastojev in tako smo prvi resnejši skupni postanek naredili na počivališču, nekje med Verono in Milanom, kjer smo pozajtrkovali, popili kavico in si malce pretegnili noge. Po dobri uri smo nadaljevali pot proti Genovi, kjer smo si od vožnje ponovno malce oddahnili, naš naslednji postanek pa je bil hkrati že v Nici, torej na cilju prve etape, kamor smo prispeli zgodaj popoldne, okrog 13. ure.

Muzeja športa v objektu stadiona FC Nica

Znašli smo se v resnično pravem tropskem podnebju s palmami in od sonca ožgano, porjavelo travo ter kakšnimi 40 stopinjami v senci. Preostali dan smo izkoristili z obiskom muzeja športa, ki je v stavbi stadiona FC Nica in je le slabih 10 minut hoje oddaljen od našega hotela. V bližnjem shopping centru pa smo se oglasili še na pozno kosilo. Z otroci nam je vsem čas dokaj hitro minil in prišel je večer ter zasluženi spanec, pred končno etapo vožnje naslednjega dne. No, medtem se je druga polovica naše ekipe odločila, da naslednji dan ostane v Nici in gre na pot zvečer, ko bo imel najmlajši član čas za spanec. Tako sem že slutil, kakšna usoda čaka moj ribolov prvega dne po prihodu…

Naša polovica odprave se je na pot ponovno odpravila zgodaj, okoli pol petih, pred štartom pa sva si z ženo na parkirišču še privoščila kavico iz termovke in cigareto. Počasi smo pobirali kilometre in bolj kot smo bili v notranjosti Francije, bolj se je kazilo vreme: dež, oblaki… Sonca in vročine Azurne obale ni bilo več nikjer. Nikoli ne bom pozabil odseka avtoceste, prav sredi ničesar, ki se mi je posebej vtisnil v spomin. Šlo je za resnično strmi odsek avtoceste, zlahka primerljiv s strmino ceste na Vršič, le da je ta speljana v strmi premi, brez serpentin, ob cesti pa table z označbo nadmorske višine, ki si sledijo res ekstremno pogosto: 300, 400,…600, 700…, in zadnja tabla označuje dobrih 900m nad morjem. Na vrhu tega prelaza je počivališče, kjer smo, sicer opremljeni za Azurno obalo, naredili postanek za kavo in zajtrk ter tako izstopili v trdo klimo Pirenejev, ki nas je, glede na razmerje med našo garderobo in vremenskimi razmerami, šokirala kot hladen tuš. Pot nas je za tem kmalu ponesla iz avtoceste preko slikovite francoske pokrajine, kjer si resnično nebi želel kakršnegakoli defekta na avtomobilu. Po izvozu iz avto ceste smo do cilja imeli še dobrih 90 km. Pot je sicer na oko izgledala lepa in verjamem, da bi bila v boljšem vremenu še lepša, žal pa si videl le tri hiše v daljavi, gozd, travniki in zopet tri hiše, gozd, travniki… Tako vse do Rodeza, ki je najbližje večje mesto v okolici jezera Cavagnac, od katerega je slednje oddaljeno kakšnih 40km. Ko smo prečkali Rodez, je bila slika pokrajine povsem podobna prejšnji, nikjer ničesar, vsake toliko časa nekaj hiš na kupu, sicer pa njive in travniki, le tu in tam se pase nekaj krav ali konj. Med občudovanjem narave, sem ves čas nestrpno pogledoval navigacijo, da vidim koliko nam še preostane do cilja. Potem pa sem v nekem trenutku, ko je bilo resnično le še kakšna 2km do cilja, daleč v dolini opazil jezero. Po vseh posnetkih in slikah, ki sem jih več kot leto dni preiskoval na internetu, sem seveda vedel, da tokrat končno vidim jezero Cavagnac, in to v živo. Ne morem opisat občutka, ki me je takrat prevel, občutka, ko prvič zagledaš vodo, na katero tako nestrpno čakaš, tako dolgo…

Kaj se je dogajalo za temi vrati? Poglejte v nadaljevanju, v 2. delu prispevka.

Rok Kovačič